GROTTA GIGANTE

Svetovni rekord

Za začetek je Grotta Gigante, ki se nahaja na tržaškem Krasu, največja turistična jama z eno samo dvorano na svetu. To bi že zadostovalo, da bi se odločili za obisk. Samoumevno je, da je v tako velikem prostoru tudi akustika rekordna.

Zunanjost in notranjost

Dovolj je le nekaj stopnic navzdol. Že po prvih stopnicah se zaveš, da se je nekaj spremenilo. Zvoki so zadušeni, kot da bi vstopil v salon s stenami, obloženimi z žametom.
Nenadoma zunanjost ne obstaja več.

Hrup avtoceste v daljavi, petje ptic, veter med listi dreves, vsi zvoki površinskega sveta so izginili in prevlada občutek “notranjosti”, zbranosti. Če imaš srečo, da se znajdeš v diskretni in ne preveč številčni skupini obiskovalcev, se učinek opazi in občutek je tak, da se glasovi znižajo in ustvari se občutek spoštovanja, kot do svetega kraja.

Koncert kapljic vode

Če je v prejšnjih dneh deževalo, se na tem odseku in vzdolž celotnega prvega spusta slišijo kapljice vode, ki padajo na kovinske ograje in zvenijo na različne načine. Odvisno od časa in kraja padavin je lahko “koncert kapljic vode” redek, miren ali zelo intenziven. “Note” imajo majhen glasbeni rep, če kapljica zadene pravo točko ograje, ali pa so lahko suhe, zelo kratke in bolj ali manj ostre, če padejo na stalagmit ali beton ali na naše jakne. In niso razporejene samo v horizontali, ampak tudi zgoraj in spodaj, blizu in daleč, dajejo prijeten in sproščujoč občutek.
Zvok je na tem prvem odseku še vedno precej zadušen, kapljice se slišijo jasno, ni posebnega odmeva. Dokler se…
Nenadoma odpre.

Podzemna katedrala

Podzemna katedrala se pokaže očem in ni fotografije ali posnetka, ki bi lahko dal predstavo. Tudi akustika se je popolnoma spremenila, odprla se je, da zapolni celoten okoliški prostor. Praktično nemogoče je vzdržati, ne da bi naredil kakšen zvok, da bi slišal odmev.
Po nekaj korakih dosežeš center dvorane.

Če je vode, je akustični panorama popoln, kapljice so povsod v radiju sedemdeset metrov in višini preko sto metrov. Zvenijo zelo različno, odvisno od tega, ali padajo na svetilke luči (to je malo grdo, treba bi se reči. Malo bi se dalo na tem delati), na ograje ali na streho geofizične postaje, ki se vidi na dnu jame.

Ne zgodi se pogosto, da lahko poslušaš dež v katedrali! Odmev ni posebno dolg, prvi odsev sledi rep sedmih/osmih sekund z mehkim, sladkim in gostim zvokom, ne da bi bil odvečen. Za razliko od katedral, kjer so stene v veliki meri iz marmorja in gladke, so tu stene polne razpok, zalivov, skulptur, površin z neštetimi ploskvami, okroglostmi, in zvok se ne odbija enakomerno, ampak na neskončne načine, čase in smeri. Ogromen prazen prostor votline le povečuje glasnost. Očitno vse to naredi prijetne zelo nežne zvoke, medtem ko lahko hrupen občinstvo naredi poslušanje naporno, utrujajoče.

Akustični labirint

Ko ni infiltracije vode in torej kapljice ne padajo ali so zelo redke, je akustika jame vseeno impresivna. Tisti, ki nas je spremljal, jo je opredelil kot “hrupen molk”, ki vseeno skriva presenetljive posebnosti. Obstajajo točke, kjer zvok gre navzdol, ali druge, kjer lahko slišiš glasove ljudi zelo daleč, kot da bi bili le nekaj korakov stran. Če je tišina, se lahko tudi neskončno majhen zvok sliši od zelo daleč, glas v tunelu na izhodu se zelo dobro razločuje od spodaj, čeprav “zamegljen”.
Vodniki in jamarji, ki že dolgo delajo v jami, dobro poznajo vse te skrivnosti in vabimo vas, da jim zastavite vsa vprašanja v zvezi s tem.